Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevt/ka?
Opazovanje življenja, človekove notranjosti in medčloveških odnosov je zame od nekdaj predstavljalo posebno resničnost, za katero sem čutila, da mi odpira vrata pri iskanju odgovorov na najbolj temeljna človeška vprašanja: kdo sem jaz in kdo si ti, zakaj sva tukaj, kaj je to, kar se dogaja med nama, koliko je v moji in tvoji življenjski poti usodne določenosti in koliko svobodne volje… Sledila sem svoji življenjski poti, kakor se je odpirala pred mano in se učila vsega, za kar sem tisti trenutek razumela, da življenjska situacija od mene zahteva. Nekega dne sem začutila, da so se vsa ta moja zanimanja združila v točki, ki se ji reče psihoterapija – trenutek je bil zrel za študij in zdaj sem tukaj.
Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikuje od ostalih psihoterapevtov?
Težko bi rekla, po čem se razlikujem od drugih psihoterapevtov, saj ne poznam toliko njihovega konkretnega dela, kot samo različne pristope, ki jim pripadamo in oblikujejo naše poglede na ljudi v stiski, ki se obračajo na nas za pomoč. Moj pogled poskuša videti v simptomu/težavi, ki človeku povzroča stisko, mu ne da dihati in bi ga želel odpraviti, videti tudi namen – kaj mu govori ta tesnoba, panični napadi, depresija… Kako so se ti simptomi oblikovali in kaj o tem, kar mu v življenju manjka, mu sporočajo. Skupaj s C.G. Jungom sem namreč prepričana, da naša duša/psiha vedno išče pot v notranje in zunanje ravnovesje, da bi lahko oblikovala naše življenje tako, kot čutimo, da ga moramo živeti.
Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Tudi to je težko vprašanje, saj je vsak klient poseben in z vsakim se vzpostavi čisto individualen odnos. Običajno mi povedo, da cenijo moj topel pristop, ki poskuša človeka razumeti v njegovem življenjskem kontekstu ter zagotavlja svobodo za njegovo individualno pot, kakršnakoli že je.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Psihoterapija ni univerzalna metoda, ki bi pomagala vsem in vsakomur, a če ste začeli razmišljati o tem, da bi se je poslužili, potem je zelo verjetno, da je to prava pot za vas. Sama imam za seboj veliko osebne izkušnje s psihoterapijo in globoko sem prepričana, da se je moje življenje razvilo v bogato in smiselno doživljanje zunanje in notranje realnosti prav zato, ker sem se nekega dne odločila uporabiti psihoterapijo kot odlično orodje za svoj razvoj.
Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Kot mama treh odraščajočih otrok seveda največ časa posvetim svoji družini. Ker je ena od hčera »veveriček posebne sorte« (ima težjo obliko cerebralne paralize), sem aktivno vključena v prostovoljno delo društva Sonček Ptuj. V družino spada tudi odnos z mojim možem in najina skupna zanimanja – to je predvsem skupno zanimanje za ljudsko glasbo in mitologijo. Moj najljubši hobi pa je poleg narave še vedno študij različnih področij, ki so kakorkoli povezana s človekovimi duševnimi in duhovnimi razsežnostmi. Pred leti sem napisala knjigo in nekaj člankov – zaradi pomanjkanja časa za vse kar počnem pa želja po pisanju ostaja »na hladnem«, a verjamem, da bo tudi za to prišel spet čas.
Nada Polajžer, hvala za vaše odgovore.