Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
Zakaj smo ljudje takšni kot smo, kaj vse vpliva na nas in nas oblikuje skozi življenje, zakaj se obnašamo tako kot se in podobna vprašanja so me od nekdaj zanimala. Veliko sem želela spoznati o sebi in o svojih notranjih procesih, ki me vodijo k določenim odločitvam, prav tako pa sem želela razumeti druge kaj doživljajo. In ne le, da bi sebe in druge razumela, tudi pomagati sem želela, da bi se jaz in drugi počutili bolje in bili bolj srečni v življenju. Vedno sem si želela, zase in za svoje bližnje, da bi se znali iz srca nasmejati in bi znali uživati v malih darovih, ki nam jih življenje prinaša. Ker tako malo je potrebno, da nekomu polepšamo dan, da nekoga potolažimo, da samo smo ob nekom, ko nas potrebuje. Tako lepo je prejemati, a še lepše se mi zdi dajati. In zakaj ne to vzeti kot svoje poslanstvo in uživati v tem kar počnemo. Ne morem rešiti sveta pred bolečino in vsemi grozotami, lahko pa vnesem kanček upanja in veselja pri posameznikih in za to sem življenju neizmerno hvaležna.
Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?
Pri svojem delu se trudim povezati in uravnotežiti posameznikova čustva, um, telo in duha. Sama verjamem, da nam naše telo ogromno sporoča in da pogosto ne znamo razbrati njegovih sporočil, zato veliko pozornosti in lastnega izobraževanja posvečam tudi telesnim tehnikam in delu s telesom. V ta namen tudi obiskujem Akademijo za kranio sakralno terapijo, ki obravnava telesne simptome v povezavi z našim čustvenim doživljanjem in v ta namen uporablja dotik kot osnovno tehniko. Fizični stik med drugim klientu pomaga pri ponovni vzpostavitvi stika z odtujenimi deli telesa oziroma osebnosti.
Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Verjamem, da je medosebni odnos med terapevtom in klientom temelj, ki ga terapevt in klient skupaj gradita in je osnova za klientovo raziskovanje. Je polje, ki predstavlja varnost in neobsojajočo sprejetost s strani terapevta. Poleg empatije, ki je ena osnovnih veščin v terapevtskem odnosu, pa se mi zdi, da klienti zelo cenijo tudi mojo sproščenost in smisel za humor, saj so pozitivni trenutki v terapiji ravno toliko, če ne včasih še celo bolj pomembni in dragoceni kot tisti težki, zaradi katerih po navadi pridejo.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Vsak korak k spremembi je težek in ponavadi je prvi najtežji. Res pa je tudi, da je zadnji potem lahko zelo lahkoten. Obisk psihoterapevta je že 40% opravljenega dela, saj to pomeni, da se posameznik odloči za spremembo. Pri soočanju s težavami se ljudje po navadi gibljejo znotraj nekih poznanih okvirjev in možnosti, psihoterapevt pa jim z vprašanji, tehnikami in metodami odpira širše polje za raziskovanje in iskanje njim najboljše rešitve. Skozi pogovor odpira pogled z različnih perspektiv in nivojev doživljanja, kar pelje klienta do drugačnih možnosti reagiranja in izstop iz ustaljenih vzorcev. Torej ne gre za to, da terapevt ve, kaj je za klienta najboljše in mu želi to na vsak način predstaviti, ampak da je z njim na poti raziskovanja samega sebe, mu pomaga poiskati vzroke njegovih težav, razširiti polje zaznavanja in možnih rešitev ter mu podati orodja, kako se lažje soočati z življenjskimi situacijami. Na koncu pa je odločitev, kako in kaj se bo spremenilo, še vedno klientova.
Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
V prostem času se rada predajam glasbi in trenutkom preživetim v naravi. Ob različni glasbi rada slikam in tudi zaplešem, letos pa sem začela obiskovati še tečaj kavbojskih plesov. V naravi uživam ob pogledu na morje ali pa se sprehodim skozi gozdove in se odpravim v slovenske gore.
Mateja Švetak, hvala za odgovore.