Odločitev za študij psihoterapije je zorela počasi. Po eni strani sem pragmatično iskal znanja, ki bi mi pomagala pri delu z ljudmi, saj sem bil vključen v odgovorne vodstvene naloge. Ob tem sem čutil tudi notranji nemir – občutek, da živim v navidez urejenem svetu, a hkrati je bilo v meni vse več vprašanj in nezadovoljstva. Pomislil sem, da se v moji življenjski formuli nekaj ne izide. Vedno me je privlačilo učenje, a ko sem začel brati knjige s področja psihologije, sem doživel nekaj več kot le zanimanje – zdelo se mi je, da se teh znanj preprosto ne morem nasititi. Postopoma so v moje življenje vstopali različni pristopi – od nevrolingvistike, EFT-tehnike, mediacije, pa vse do logoterapije, ki me je še posebej nagovorila. Prav logoterapija mi je ponudila drugačen pogled na človekovo trpljenje – kot prostor iskanja smisla, ne le njegovega izogibanja. Pomagala mi je pri boljšem razumevanju sebe, drugih in sveta.
Verjamem, da se učimo vse življenje – iz knjig, izkušenj in v odnosih. In iskreno mislim, da bi bilo precej turobno, če bi v nekem trenutku "vse vedeli". Smisel je prav v tem, da (se) iščemo – in da se ob tem spreminjamo (in mogoče še malo zabavamo).
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Gradniki trenutkov odmevajo v smisel.
To je misel, s katero poskušam zajeti bistvo logoterapije. Vsak trenutek je nova priložnost za odločitev, za spremembo, za prepoznavanje nečesa bistvenega. Morda se v določenem obdobju počutimo izgubljene, ujete ali nerazumljene. A človek ni zgolj bitje nagonov ali produkt okoliščin, temveč bitje duha, zmožno preseganja, svobodne izbire in odgovornosti. Logoterapevtski pristop je osredotočen na iskanje smisla – tudi v trpljenju. Logoterapija človeku vrača dostojanstvo in mu pomaga, da v sebi odkrije moč za spreminjanje odnosa do tistega, česar morda ne more spremeniti. Ključni poudarki so svoboda volje, volja do smisla in smisel življenja – vsakokrat kot individualna in neponovljiva naloga. Ob tem pa verjamem, da imajo različni psihoterapevtski pristopi več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Vsak iskren terapevtski odnos temelji na spoštovanju, zaupanju in hvaležnosti. Vse to presega tehnične razlike – v središču je vedno človek, ki se nam odpre in nam dovoli, da vstopimo v njegov svet. Terapevtski pristop je lahko različen, a temelj ostaja isti: ustvarjanje prostora, kjer je lahko klient točno takšen, kot je.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Najprej bi ga vprašal, kaj ga zadržuje. Vsak ima svoje razloge, pomisleke, strahove – zato bi mu želel najprej prisluhniti. Včasih se v ozadju težav skriva preprosta utrujenost, občutek, da je vsega preveč, ali pa prepričanje, da bi morali vse sami in popolno. Že pogovor o teh občutkih lahko prinese olajšanje. Povedal bi mu, da je obisk psihoterapevta znak poguma in priložnost za spremembo. Psihoterapija je lahko čudovito, a tudi zahtevno potovanje. Včasih pretrese naše predstave o sebi in svetu, a prav s tem omogoči novo rast. Lahko pomaga pri iskanju smisla in prinese lažji korak v vsakdan. Lahko se odločimo tudi za pot »nesprememb«. Tudi s tem ni nič narobe, če se ob tem zavedamo posledic svoje odločitve.
Predvsem psihoterapevtska obravnava ni nekaj, kar lahko vsilimo – zanjo se mora človek odločiti sam.