​Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Kolikor daleč seže moj spomin v zgodnja leta odraščanja, so me vedno zanimali ljudje in odnosi. Postavljala sem si veliko vprašanj in iskala odgovore. V gimnaziji mi je bila všeč psihologija, med študijem pedagogike in andragogike na Filozofski fakulteti se je moje zanimanje za ljudi, psihične procese in odnose samo še poglobilo.
Ko sem po zaključku študija pedagogike in andragogike ustanovila svoje podjetje in začela delati z otroki, mladostniki, starši in družinami, sem uporabljala vse, kar sem se naučila, vendar sem imela ves čas potrebo in željo, da svoje znanje poglobim in nadgradim. Z iskreno željo, da bi še bolje spoznala dogajanja znotraj osebnosti in medosebne odnose in tako lažje pomagala ljudem, sem se odločila za študij psihoterapije. Vedno so me pritegnili humanistični pristopi k delu z ljudmi, zato mi je bila najbližje Transakcijska analiza, ki se je razvila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prav pod vplivom humanističnih smeri.

​Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Transakcijska analiza (TA) je teorija osebnosti in medosebne komunikacije, iz katere je izpeljana psihoterapevtska metoda. Ponuja model, s katerim pojasnjujemo in analiziramo medosebne odnose, hkrati pa nudi tudi orodje za spremembo odnosov. Do določene mere nas v procesu zanima posameznikova preteklost, ki pomembno vpliva na dojemanje sedanjosti in prihodnosti. Kljub temu pa se v terapiji bolj osredotočamo na sedanjost. Značilnost TA je, da verjamemo v to, da ljudje ne reagiramo na realnost kot tako, ampak dogodkom in situacijam vedno pripisujemo svoj pomen in si realnost tolmačimo na svoj način. Kot je zapisal Viktor Frankl: "Med dražljajem in odzivom obstaja prostor. V tem prostoru tiči naša moč, da si izberemo, kako se bomo odzvali. V našem odzivu pa se nahajata naša rast in svoboda."

TA je dogovorna terapija, kar pomeni, da se terapevt in klient na začetku obravnave dogovorita, kaj oz. kakšno spremembo želi klient doseči (terapevtski cilji). Klient ima v obravnavi aktivno vlogo in prevzema odgovornost za doseganje dogovorjenih terapevtskih ciljev. Kot sem že omenila, je osnovna filozofija TA humanistična. Začenja se s predpostavko, da smo vsi ljudje OK. Če nekdo naredi napako ali se v neki situaciji obnaša neprimerno, to ne pomeni, da je slab človek. Vsak človek ima kapaciteto za mišljenje in čustvovanje, ki ju v procesu spoštujemo in spodbujamo. Vsakdo je sposoben odločanja – sami se odločamo o svojem življenju, svojih čustvih in svoji prihodnosti. Klienti imajo veliko močnih področij. Vsa komunikacija v poteku terapije je neke vrste fluiden ples terapevta in klienta.

Kaj je pravzaprav terapevtski odnos? Gre za zaupljiv in varen odnos. Težko bi dvomili o moči, ki jo ima doživetje tople medčloveške izkušnje. To se nanaša na vse nas, tudi v vsakdanjem življenju. Klient se mora počutiti varnega, izkusiti, da ga nekdo res posluša, brez obsojanja, pri tem se lahko sprosti in izrazi svoje mnenje. Človek, ki ima težave, se usede skupaj z drugim človekom, ki mu pomaga, da se počuti bolje, razmišlja na bolj zdrave načine in tako lažje uresničuje svoje čustvene potrebe v življenju.  Ko se klient ob terapevtu počuti varnega, lahko ob njem pridobi veščine za razvoj odnosov izven terapije. Zaključke, ki smo jih naredili o sebi v preteklosti in za nas niso več koristni, lahko v procesu terapije preverimo in spremenimo. Ena najbolj pozitivnih značilnosti TA je v tem, da je vključila zamisli in metode, ki izhajajo iz drugih terapevtskih pristopov.
Vsi smo v svojem bistvu vredni, vsak človek je vreden ljubezni in vsak od nas ima v sebi potencial za spremembe in osebnostno rast.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Vesela sem, ker predsodki in miti, povezani s psihoterapijo, vedno bolj bledijo. Na voljo je vedno več informacij o tem, da psihoterapija ni hokus-pokus, da ima znanstveno podlago. Kljub temu se še vedno marsikdo boji, da bi ga drugi ljudje zasmehovali ali mislili, da je z njim nekaj hudo narobe, če hodi na psihoterapijo. Morda ga je strah, da ga bodo imeli za norega, za slabiča ali ocenili, da je zguba. Pa poglejmo, zakaj je takšno razmišljanje neutemeljen predsodek.

Večina ljudi, ki pride na svetovanje, nima resnih duševnih bolezni. Vsi ljudje pa se kdaj znajdemo pred večjimi življenjskimi izzivi, preživljamo težko obdobje. Pogosto se ljudje na psihoterapevta obrnejo zaradi stresa v službi, zaradi pritiskov, ki sprožijo občutke anksioznosti ali depresije, imajo lahko težave pri odnosih v družini, s starši, otroki ali partnerjem. Vsem se v življenju zgodijo večje prelomnice kot je poroka, ločitev, rojstvo otroka, skrb za bližnje. Ko se nakopiči veliko stresnih dejavnikov, to vpliva na kakovost našega življenja in odnosov, ne nazadnje tudi na naše mentalno in telesno zdravje.

Pomembno je, da o svojem doživljanju lahko spregovorimo, o njem premislimo in tako lažje zagledamo pomen in sporočilo, ki ga to doživljanje prinaša. Če čustva poskušamo prezreti, bodo še vedno prisotna, še vedno bodo usmerjala naše vedenje in razmišljanje, pogosto pa lahko celo povzročijo bolezni. V takšnih obdobjih življenja je zelo blagodejno, da se lahko pogovorimo z nekom, ki nas ne obsoja, nas v varnih odnosih sprejme takšne, kot smo tudi in predvsem takrat, ko smo zase nesprejemljivi. Terapevt nam s svojim strokovnim znanjem pomaga do bolj kakovostnega življenja in bolj plodnih odnosov.

Manja Kristanc, hvala za vaše odgovore.



Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se