V študij psihoterapije me je pripeljala lastna, zame težka življenjska izkušnja. Ob športni poškodbi sem se znašla v obdobju globoke krize identitete. To je bil čas, ko sem se morala prvič zares ustaviti (tudi telesno ni šlo drugače), ter se vprašati, kdo sem, kaj si želim in kaj me v življenju resnično izpolnjuje. Takoj sem začutila, da sem na pravi poti. Vsebina me je globoko nagovorila, saj sem v njej prepoznala odgovore, razumevanje in prostor za rast, ki sem ga takrat tudi sama potrebovala.
Danes verjamem, da nam življenje skozi različne izkušnje — tudi boleče in zahtevne — omogoča, da lahko globlje razumemo sebe in druge. Prav skozi takšne trenutke pogosto zorimo in odkrivamo svoje notranje doživljanje.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Psihoterapija po relacijskem družinskem pristopu (RDT), ki ga je razvil Christian Gostečnik, povezuje spoznanja sistemske teorije in teorije navezanosti. Temelji na razumevanju, da človeka globoko zaznamujejo odnosi, predvsem tisti iz zgodnjega družinskega okolja. Naše prve izkušnje bližine, varnosti, sprejetosti ali bolečine se vtisnejo v notranji svet in pogosto nezavedno vplivajo na to, kako danes doživljamo sebe, druge ter odnose okoli sebe.
V odraslosti se zato lahko vedno znova znajdemo v podobnih čustvenih stiskah, odnosnih zapletih ali ponavljajočih se vzorcih, čeprav si jih ne želimo. Relacijska družinska terapija pomaga te vzorce postopoma prepoznati, razumeti in začutiti njihov globlji izvor. Poseben poudarek namenja tudi bolečim izkušnjam, travmam in družinskim dinamikam, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo.
Terapevtski proces poteka v varnem, sprejemajočem odnosu, kjer lahko posameznik ob terapevtu postopoma razvija več stika s sabo, s svojimi občutki in notranjimi potrebami. Cilj terapije ni le razumevanje težav, temveč predvsem globlja notranja sprememba — več čustvene regulacije, notranjega miru, svobode v odnosih ter večja sposobnost za pristen in izpolnjujoč stik s seboj in drugimi.
V odnosu, kjer smo zares slišani in sprejeti, se lahko začnejo oblikovati novi načini doživljanja sebe in odnosov.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Obisk psihoterapevta ne pomeni, da je z vami nekaj narobe. Ljudje smo odnosna bitja — razvijamo se, rastemo in celimo predvsem v varnih odnosih. Potreba po bližini, sprejetosti in razumevanju je nekaj povsem človeškega. Obisk psihoterapije meni predstavlja prostor, kjer svoje delo opravljam z veliko topline, spoštovanja in zavedanja, kako pomembno je, da v stiski nismo sami. Je prostor kjer ob prisotnosti drugega prihajate v stik s seboj.