Raziskovanje človeške psihe me je že od nekdaj zanimalo, vendar sem šele proti koncu svojega prvega študija ugotovila, da je to nekaj, kar me je navduševalo dovolj, da bi sčasoma lahko postalo moja poklicna pot. Kulturna antropologija je sicer nadvse fascinantna in določena področja se zelo prekrivajo tudi s poljem psihoterapije. Tekom študija sem opazila, da veliko več svojega časa in pozornosti posvečam predmetom, ki se fokusirajo na temo človeške notranjosti in delovanja uma. Z veseljem sem posegala po dodatni literaturi in prebirala knjige ter članke tudi v svojem prostem času. Kmalu po zaključku prvega študija sem se odločila, da realiziram željo, ki je počasi zorela v meni – željo po študiju psihoterapije.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Moj pristop je psihoanalitični. V psihoanalitični psihoterapiji poskušamo doseči, da človek pridobi sposobnost neposrednega soočanja s svojimi težavami in strahovi, se jih sploh začne zavedati in jih začne zavestno reševati. Psihoanaliza ozavesti nezavedne konflikte, zaradi česar človek postane bolj sprejemajoč do samega sebe, bolj pomirjen s svojo nepopolnostjo. Je proces, ki skozi pogovor in terapevtski odnos omogoča razumevanje samega sebe, išče vzroke čustvenih in psiholoških težav ter skozi varno okolje in brezpogojno podporo nudi korektivno izkušnjo in osebno rast.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Povsem razumem oklevanje. Da se rana lahko začne celiti, jo je najprej potrebno očistiti. To čiščenje pa boli. In mnogih je strah te bolečine. Zagotavljam vam, da na tej poti in v tej bolečini ne boste sami. Z vami bom vsak korak. Tudi za obisk psihoterapevta je potrebna posebna vrsta poguma, saj razgalimo svoje jedro, svojo bit, osebi, ki je na začetku za nas popoln tujec. Verjamem, da se ta pogum nahaja znotraj slehernega človeka, le poiskati ga je treba.
Lina Ogris, hvala za vaše odgovore.