Moja odločitev za poklic psihoterapevta korenini v mojem zanimanju za filozofijo, ki me spremlja že vse od zgodnejših najstniških let. Že takrat sem v sebi čutil izrazito radovednost in željo po boljšem razumevanju mesta in vloge posameznika-ce v svetu, po razumevanju pestrosti naših karakterjev, naših individualnih in kolektivnih dinamik delovanja ter izjemne palete tako lastnih doživljajev kot tudi izkustev drugih ljudi. Hkrati pa sem področje filozofije vselej doživljal tudi kot nekaj, v kar se nisem želel spustili »pregloboko«, saj me je navkljub svojemu čudovitemu potencialu za odprtje novih obzorij razumevanja, na osebni, čustveni in odnosni ravni puščala nekako samega oziroma praznega. Tudi prva prebiranja Freudovih tekstov v začetnih srednješolskih letih me sprva niso navdala s kaj posebnim zanimanjem, ko pa sem tekom zgodnjih odraslih let na osnovi lastnih zahtevnejših čustvenih in odnosnih izkušenj pričel vse skupaj malo bolj povezovati, sem odkril, da področja psihoterapije ne vidim zgolj kot nekaj kar me osebno zanima, temveč tudi kot svojo poklicno pot. Mladostna radovednost, ki sem jo sprva gojil do (abstraktnejših) filozofskih idej se je tako počasi in postopoma prelevila v iskreno zanimanje za neposredno in celovito izkustvo vsakega posameznika in posameznice ki ga/jo imam pri svojem psihoterapevtskem delu priložnost spoznati.
Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?
Na to vprašanje lahko seveda odgovorim zgolj spekulativno, saj nimam konkretnega vpogleda v psihoterapevtsko delo velike večine svojih kolegov in kolegic. Se mi zdi morda najbolje, da izhajam preprosto iz svojih vtisov, katerih se je tekom mojih večletnih angažmajev v različnih organih psihoterapevtskih skupnostih pa le nekaj nabralo.
Predvsem bi na tem mestu izpostavil to, da pri svojem delu, ki je sicer osnovano na psihoanalitičnih principih umevanja človeške duševnosti, le-tega ne vidim kot nekaj, kar bi bilo kakorkoli v konfliktu s humanistično perspektivo pogleda na človeka. Psihoterapevtsko delo oziroma dinamiko psihoterapevtskega odnosa vidim kot preplet tako analitičnih elementov skupnega raziskovanja odnosnih in drugovrstnih preteklih vplivov, kot tudi podpornih elementov na poti osebnostnega razvoja, ki pa še posebej v kakšnem zahtevnem življenjskem obdobju lahko postane tudi izdatneje zagoneten. Psihoterapevtsko delo v tem oziru ne vidim kot nekaj, kar bi označil za pomoč, temveč bolj za asistenco na lastni osebni poti vsakogar, ki začuti, da bi mu/ji tovrstna asistenca bila dobrodejna.
Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Morda nek preplet profesionalne drže z elementi osebne topline in skrbnosti.
Psihoterapevtsko delo in negovanje psihoterapevtskega odnosa vidim kot nekaj, kar absolutno rabi potekati v profesionalni atmosferi jasnih osebnih in strokovnih meja. Le-to pa seveda še ne pomeni, da so v naših skupnih korakih iz moje strani odsotni bistveni elementi čustvene topline, iskrena zavezanost nudenja podpore na njihovi poti osebnega in osebnostnega razvoja ter zaupanje v njihove lastne kompetence in zmožnosti tako uvida kot tudi prebroditve še tako zahtevnih okoliščin.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Ko govorimo o obisku psihoterapije oziroma psihoterapevta, govorimo o koraku vzpostavitve novega odnosa. Glede na to, da okoliščine, ki nas privedejo do točke iskanja psihoterapije pogosto vključujejo prenekatero odnosno razočaranje in boleče pretekle (lahko tudi aktualne) odnosne izkušnje je zadržanost oziroma oklevanje z obiskom psihoterapije povsem razumljiva. Vključitev v vsak nov odnos, še posebej v odnos intimnejše narave, vsakomur od nas pomeni čustveno investicijo in posledično predstavlja tudi svojevrstno tveganje. In psihoterapevtski odnos je v čustvenem oziru vsekakor izrazito intimen odnos. Je pa tudi odnos, ki je profesionalne narave, namenjen naslovitvi celovitosti posameznikove-čine dosedanje in aktualne eksistenčne in čustvene izkušnje in odnos ki v tem oziru predstavlja zaupnejše in varnejše okolje za samoraziskovanje kot jo morda lahko nudijo naši aktualni osebni odnosi izven psihoterapevtskega prostora/situacije.
Kar odločitev za psihoterapijo lahko še nekoliko oteži je seveda zavedanje, da psihoterapija tudi ni poceni in da poleg finančnega stroška pogosto predstavlja tudi občuten časovni in energijski angažma. Zdi se mi dobro, da si glede vsega omenjenega ne zatiskamo oči in da, četudi zna morda ta primerjava izpasti nekoliko hladno in neosebno, na tem mestu vključitev v psihoterapijo primerjamo z investicijo v osebni avto. Tudi brez njega se seveda da živeti, a so nam prednosti lahkotnejše mobilnosti in občutka razširjene svobode gibanja odločitev investicije vanj naredili za nekaj že kar samoumevnega. Podoben trend je v Sloveniji predvsem v zadnjih letih moč opaziti tudi na področju vključenosti v psihoterapevtske procese, saj se je psihoterapija tekom svojega razvoja prilagodila duhu časa moderne družbe in poleg osnovnega poslanstva obravnave duševnih in osebnostnih motenj prevzela tudi vlogo vodilne znanstveno podkrepljene metodologije dela na področju splošne odnosne dobrobiti in individualnega osebnostnega razvoja.
Kam usmerjate svoja zanimanja in interese v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Rad imam sestavljanje puzzle. Včasih se spogledujem z igrivo idejo, da bi napisal knjigo o umetnosti sestavljanja puzzel, saj se je sestavljanja vsake puzzle, za tem ko sestavimo glavni okvir, smiselno lotiti s povsem drugačno strategijo – seveda glede na sliko, ki se poraja in k sestavi katere stremimo. Premišljevanja o teh strategijah me kar navdušujejo in jih umevam tudi kot širše aplikativna. Poleg tega nadvse aktivnega občasnega hobija pa me zelo veseli tudi gledanje filmov in serij, ko le najdem čas za to – še posebej kakšni sci-fi in fantazijski mi predstavljajo prijeten in blagodejen ter včasih tudi prepotreben odmik od vsakdanje prizemljene realnosti. Kar se tiče prebiranja knjig se najrajši posvečam strokovni literaturi, vsake toliko pa se mednje prikrade tudi kak roman. Sprehodi po naravi in mestu so kar moja stalnica, vsako leto pa rad naredim vsaj eno novo kljukco na svoji bucket-listi obiska tujih držav.
Iztok Zver, hvala za vaše odgovore.