Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Za študij psihoterapije sem se odločila iz zelo globoke in iskrene želje pomagati drugim. Pomagati ljudem, da bolje in lažje živijo, da bi imeli boljše odnose, da bi se imeli bolj radi, da bi razumeli drug drugega, da se ne bi »kregali«, da bi bil svet lepši. Vedno sem se čutila izredno izpopolnjeno, kadar sem spoznala, da je nekdo z mojo pomočjo napredoval, tako v osebnem, kot kariernem pogledu. Vsemu tudi je dodalo svoj pridih tudi moje življenje, ki me je velikokrat postavilo pred neizprosna dejstva, v katerih sem morala ostati močna, se boriti in ohraniti upanje za prihodnost.
Danes se moj smisel biti psihoterapevtka še bolj poglablja, moja želja ostaja nespremenjena, še vedno so mi ljudje, ki se obrnejo name velik navdih in vsak mi je tako svet in tako edinstven, da so mi njegove zgodbe vedno vir, iz katerega se nastavijo izhodišča za delo na sebi, za razvoj. Še vedno ostaja v meni želja, da pomagam, da ljudje zaživijo bolje. Zavedanje, da je življenje kratko in hkrati neizmerno dolgo, mi daje smisel, da je naložba v svoje duševno zdravje nekaj najboljšega, kar si lahko posameznik podari.

Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Moj izbrani pristop je transakcijska analiza, ki se veliko ukvarja s komunikacijo. Komunikacija pa je vrh ledene gore naših emocij. Ni dobre komunikacije brez dobre emocionalne inteligence. Tako se prepleta pogovor večino o tem kaj in kako se počutite? Sicer pa vas bom z vsem svojim umom, dušo in telesom poslušala in vas razumela. To moji klienti najbolj spoštujejo in pravijo, da sem ravno v tem drugačna. Mojih nasvetov bo zelo malo, kajti vi najbolje veste kaj je za vas dobro, lahko vam le pomagam, da izluščite tisto, kar si dejansko želite in potem greste po tej poti naprej.

​Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Mogoče bi mu rekla, da verjetno še ni njegov čas za napredek in da ni potrebe, da ga obišče, da se lahko tudi sprijazni z nastalo situacijo in tako živi do konca svojih dni. Nič ni nujno, tudi spremembe ni potrebno narediti, izbira je vedno njegova. Ampak, če se je »zgodil uvid«, da je smiselno iti po pomoč (po-moč), je to zagotovo najbolj pravi čas v njegovem življenju, da je to čas, ko se zaveda, da mu pripada drugačno življenje, drugačni odnosi, da je čas za kvaliteto. Da je dovolj in da je potrebno narediti konec in začeti drugače, znova. Zagotovo pa ne bi nikogar prepričevala na vse pretege, da je zanj obisk psihoterapevta nujen. Obisk psihoterapevta je rezerviran le za tiste, ki si le-tega želijo.

Helena Hošpel, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 9, oktober 2022

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se