To je bila kar manjša paleta motivov, ki so se počasi zlagali in zoreli v smeri odločitve. Med najpomembnejšimi je bila zagotovo neka mera trpljenja in posledično želja po globljem razumevanju sebe in drugih. Namreč študij psihoterapije nosi s seboj tudi odločitev za psihoterapevtsko delo na sebi. Dokončna odločitev za psihoterapijo je sovpadala z večjo življenjsko prelomnico, to je z mojim prehodom v mlado odraslo dobo življenja. Takrat sem se začel soočati s pomembnejšimi življenjskimi odločitvami, ob tem pa so proti površju moje duše pritiskali tudi »nedokončani posli« iz moje preteklosti. Danes doživljam psihoterapijo kot del izkustvenega učenja umetnosti življenja, to je kako biti v kakovostnejšem odnosu s seboj, s soljudmi in seveda tudi okoljem.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Psihoanalitična psihoterapija je oblika globinske psihoterapije in zato običajno poteka skozi daljše časovno obdobje. S tem si človek ponudi priložnost, da v dovolj varnem odnosu s psihoterapevtom po svojem tempu prevetri tudi globlje plasti svoje duševnosti. Tako mogoče spozna in predela nekatere boleče aspekte svoje duševnosti, ki se jih poprej ni neposredno
zavedal, mogoče kakšne okove preteklosti zrahlja, nadomesti manj koristne vzorce doživljanja in vedenja z zanj koristnejšimi, kaj pri sebi dogradi ali na novo zgradi in podobno. Živi bolj izpolnjeno, svobodnejše in z večjim zavedanjem ter čutenjem smiselnosti svoje dotedanje, sedanje in prihodnje življenjske poti.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Dovolite si poiskati mesto, kjer boste lahko dali prostor in čas temu, kar si tako želi izraziti. To zagotovo ne bo vedno lahka in prijetna pot. Bo pa pot, kjer se lahko pošteno nagradite. S tem, da zaživite in živite bolj avtentično preostanek vašega življenja. Za Sebe.