Odločitev za študij psihoterapije je izhajala iz osebnega in pa postopno razvijajočega se strokovnega interesa. Ta se je oblikoval že med študijem medicine in se dodatno poglobil v kliničnem okolju, kjer me je začelo vse bolj zanimati, zakaj se določene težave izrazijo prav v določenem življenjskem obdobju in kako so povezane s širšim psihofizičnim stanjem posameznika.
Pomemben vpliv na to je zame imela tudi lastna izkušnja obolenja, ki je spodbudila dodatno refleksijo o telesu kot pomembnem nosilcu informacij o notranjih procesih ter o možnih povezavah med somatskimi simptomi in psihičnim doživljanjem.
Na tej podlagi sem se odločila za nadaljnje izobraževanje iz biointegrativne telesno usmerjene psihoterapije na Portugalskem, pod vodstvom Marie del Mar Cegarra Cervantes, priznane psihoterapevtke in mednarodne profesorice na področju somatskih psihoterapevtskih pristopov, ki v svojem holističnem pogledu združuje sodobna spoznanja o travmi, telesu in regulaciji živčnega sistema z izbranimi principi tradicionalnih, predvsem vzhodnih, konceptov razumevanja telesa.
To strokovno izhodišče neposredno oblikuje tudi moj način dela s klienti.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Za telesno usmerjen (somatski) psihoterapevtski pristop je značilno, da v obravnavo sistematično vključuje telo kot pomemben vir informacij in regulacije. Poleg kognitivnih in verbalnih vsebin se pozornost usmerja tudi na telesne zaznave, čustveno podlago, dihalne vzorce, napetosti ter delovanje avtonomnega živčnega sistema. Terapevtski proces je v tem
smislu usmerjen k odkrivanju in mobilizaciji teh notranjih potencialov, kar posamezniku omogoča večjo avtonomijo, notranjo stabilnost in odzivnost na življenjske situacije.
Poseben poudarek je na postopni regulaciji in vzpostavljanju občutka varnosti, ki omogoča, da posameznik razvija večjo kapaciteto za stik z lastnim notranjim doživljanjem. Proces poteka v ritmu, ki je prilagojen posamezniku, in podpira integracijo izkušenj na več ravneh - fizični, čustveni, kognitivni in tudi duhovni.
Tak pristop omogoča globlje razumevanje vzorcev ter trajnejše spremembe, saj ne ostaja zgolj na ravni uvida, temveč vključuje tudi neposredno izkušnjo v telesu.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Oklevanje pred vstopom v psihoterapijo je povsem razumljivo, saj gre za odločitev, ki pomeni zaupanje v drugega, da nas sočutno spremlja skozi nam lasten proces, in hkrati zavestno izbiro zase, tudi kadar se pojavi notranji dvom ali občutek, da si je težko dati dovoljenje za to.
V tem kontekstu sama ponujam prostor brez obsojanja, kjer nihče ne potrebuje več biti sam s svojim doživljanjem. Gre za razvijajoč se terapevtski odnos, temelječ na varnosti in sprejetosti, kar omogoča bolj odprto raziskovanje notranjih procesov.
Sama psihoterapijo razumem kot obliko redne skrbi za psihofizično dobrobit - podobno kot skrbimo za telo z gibanjem, lahko tudi psihoterapijo razumemo kot prostor za razvijanje stika s sabo, večje regulacije in notranje jasnosti. V tem smislu ni namenjena zgolj reševanju težav, temveč tudi osebni rasti in razvoju.
Obenem verjamem, da se pogosto znajdemo na pravem mestu ob pravem času, in da v tem okviru tudi odločitev za psihoterapijo dozori v pravem trenutku. Ko sledimo naši intuiciji, notranjemu kompasu, nas ta pripelje do izkušenj, ki so za nas v danem trenutku najbolj smiselne in nas podprejo ...