Evo Kuhar, univ. dipl. psih., družinsko in vedenjsko terapevtko smo povabili k intervjuju, da bi jo še bolj spoznali:


Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?
Pravzaprav me je na psihoterapevtsko pot usmerjalo znimanje za ljudi in želja pomagati jim v stiskah. Najprej mi je bil izziv podiplomski študij pedopsihiatrije, preko katerega sem se želela podrobneje seznaniti z rešitvami, ki bi jih lahko ponudila otrokom s težavami, saj delam v šoli Potem se mi je zdelo kar logično, da se vključim v študij družinske terapije, ki mi je odkril nov svet, tudi to, kako se lažje približam ljudem in da imam za to pravzaprav kar občutek – tako so mi to odzrcalili tudi klienti. Tudi v študij vedenjsko-kognitivne terapije me je kar potegnilo, dala mi je ogromno znanja o različnih tehnikah pomoči in kako jih uporabiti.


Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikuje od ostalih psihoterapevtov?
Sem pristaš osebnega in empatičnega pristopa, najpogosteje uporabljam tehnike vedenjsko kognitivne terapije, ki jih kombiniram z družinsko terapijo in ob tem povabim klienta k aktivnem vključevanju. Skupaj iščemo rešitve za težave, ki obstajajo, hkrati iščemo vzvode, ki so do njih pripeljali. Vloga klienta je proaktivna, tudi on vlaga svojo energijo v iskanje rešitev, predvsem pa v preverjanje ustreznosti posameznih izbir – kako se posamezna rešitev v praksi obnese. Skušam jih usmeriti v prepoznavanje pozitivnih dogajanj ter jih naučiti ceniti še tako majhne korake, ki jih k temu počasi, a zanesljivo vodijo. Ne želim jim natikati le rožnatih očal, predvsem jim želim sneti zatemnjena stekla, ki jim ovirajo pogled.


Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?
Kot mi klienti sporočajo, pri meni cenijo sproščenost, pozitivnost, človeškost, sposobnost empatije. Znak zaupanja se mi zdijo njihova mnenja, da se pri meni počutijo domače in sprejeto in da ne čutijo niti trohice obsojanja. Imajo občutek, da lahko povejo vse, kar jih teži, da se lahko pokažejo take, kot so.


Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?
Trdno verjamem, da nihče ni prostovoljno  v stiski in da se da na vzvode, ki so to stisko povzročili, vedno vplivati. Ko človek zboli, ne okleva z obiskom pri zdravniku, ko je zlomljena roka, jo je nujno treba dati v mavec, ko gre za pljučnico, ne gre brez antibiotikov, ko pa boli duša in srce, pa se zdi ljudem, da bi morali vse urediti sami. Za vsako težavo so strokovnjaki, za telo zdravniki in za osebne težave psihoterapevti.


Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?
Prosti čas mi pomeni polnjenje z energijo. To mi prinaša branje – že od malega sem strastna bralka. Rada potujem, z možem veliko kolesariva, to obožujem, mesta, ki jih obiščeva, najraje raziščeva na dveh kolesih. Včasih pripeljeva kolesi s seboj, včasih si jih sposodiva tam. Dunaj, Barcelona, Oxford, London, Kopenhagen – čisto drug občutek prinaša veter v laseh. Nekaj mi pomeni tudi čas za kavico kje zunaj. Rada si ogledam kakšen dober film, vedno raje obiskujem tudi pilates. Vedno bolj pomembna so mi družinska srečanja in medsebojni odnosi.

Eva, hvala za odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 9, oktober 2022

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se