​Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Spodbuda k študiju psihoterapije oziroma spodbuda k nadaljevanju v smeri izobraževanja omenjene discipline je bila predvsem izkušnja osebnega procesa v sklopu individualne ter skupinske terapije.
V okviru študija nam je bila predstavljena pomembnost treh stebrov psihoterapevta: teoretično izobraževanje, terapevtsko delo pod supervizijo ter osebna izkušnja psihoterapije. Ko se danes znajdem na terapevtskem stolu, mi je poleg osvojenega znanja, ki ga je konstantno potrebno nadgrajevati, ter redne supervizije v največjo pomoč predvsem moje izkustvo “biti v vlogi klienta”.

Korektivne izkušnje, ki sem jih pridobila v sklopu osebnega procesa, tako lažje in z večjim občutkom integriranosti delim s klienti:
  • Izkušnja varnega odnosa, ki postane notranji model za nadaljnje odnose zunaj terapevtskega prostora. Terapevtov glas tako postane del našega notranjega monologa, ki nas izpostavlja predvsem sočutnosti ter duševnemu zdravju.
  • Normalizacija naših temnih plati, ki jih ne zmoremo podeliti pogojenemu družbenemu okolju zaradi občutkov sramu ter krivde, kar nas pušča z občutki osamljenosti. Terapevt v takem primeru poda razumevajoč in sprejemajoč pogled na naše nesprejemljive podobe.
  • Izkušnja podpornega prostora, v katerem lahko raziskujemo pretekle odnosne izzive v sopotništvu s terapevtom, ki se na nas ne bo odzval vzporedno s preteklimi izkušnjami, temveč nas bo razumel in nam dal priložnost, da nanj odgovorimo z novo nastalimi vzorci osebnosti.
Moja želja je, da s klientom soustvarjam korektivne izkušnje v sklopu varnega terapevtskega odnosa in da klientu ponudim predvsem izkušnjo sopotništva v raziskovanju njegovih razsežnosti.

​Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
​Delujem s pomočjo okvira nemško zasnovane oblike psihodinamske psihoterapije oziroma globinsko-psihološke terapije. Omenjen pristop sloni na zasnovi psihoanalize, vendar še dodatno prevzema spoznanja humanistično usmerjenih pristopov ter vključitev telesnih tehnik. Psihodinamski pristop delovanja vzporedno dopolnjujem s teoretičnim okvirjem logoterapije. Logoterapija se bolj kot na osebno rast osredotoča na pomoč trpečim posameznikom s pomočjo usmeritve na osebno odgovornost oblikovanja lastnega življenja ter s tem najdbe smisla. V ospredju je tako poleg duševnosti tudi raziskovanje človeške duhovne razsežnosti.

​Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
​Oklevanje ima svoj smisel in ga ne bi želela pretirano izpodbijati. Psihoterapija nam ne more olajšati življenja in njegovih izzivov. Kar lahko podam, je lastna izkušnja s procesom psihoterapije ter izkušnja rezultatov, ki svojo vrednost ponujajo predvsem v povečanem občutku svobode ter s tem izbire. Psihoterapija mi je v tem okviru ponudila predvsem alternativni pogled na podano determiniranost ter obup, ki sem ga zaznala okoli sebe in posledično v sebi. Psihoterapija mi je olajšala predvsem zadrege pri pripravljenosti deljenja ter razložitve lastnih notranjih doživljanj in mnenj. V samem bistvu pa se mi zdi neprecenljiva izkušnja pridobitve oziroma pridobivanja sočutja do drugih in predvsem sočutja do samega sebe.

Ana Zore, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 14, Pomlad 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se