Ano Globočnik, specializantko gestalt psihoterapije smo povabili na intervju, da bi jo še bolje spoznali:

Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?

Lahko rečem, da odkar pomnim zase, me je zanimalo »dušeslovje«. Od nekdaj sem rada preučevala kompleksnost odnosov in brezmejno globino človeške duše. Odločilni razlog pri tem, da postanem psihoterapevtka, pa je bolj kot ne - praktične narave. Govorim o osebni izkušnji. Pred mnogimi leti sem namreč na lastni kozi doživela depresijo. Eno leto sem živela popolnoma brez barv, na ramenih nosila izjemno težo in v sebi strašno praznino…, da tako poetično opišem to zahrbtno bolezen. Iz tega obdobja sem se »rešila« popolnoma sama, brez pomoči antidepresivov, na kar sem izredno ponosna. V tem obdobju sem izredno veliko pisala, to je bila moja oblika samorefleksije in moja rešilna bilka. Ko sem iz te bitke odšla kot zmagovalka, mi je bilo skoraj da samoumevno – združila bom strast do teorije in osebno izkušnjo. Zbrala sem pogum in se vpisala na študij psihoterapije. In tam sem spoznala, da smo praktično vsi prišli na to mesto z nekakšno »prtljago«, s kovčkom (nekateri z večjim, nekateri z manjšim), ki smo ga tekom študija počasi odpirali in iz njega vlekli bolj ali manj bolečo vsebino. Zato trdno verjamem, da je za poklic psihoterapevta poleg poznavanja teorije, potrebna tudi osebna izkušnja. Konec koncev, ali si predstavljate terapevta, ki vodi skupino anonimnih alkoholikov in ni sam nikoli pregloboko pogledal v kozarec?

Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?

Všeč mi je ideja, da smo vsi neponovljivi v svoji originalnosti, torej se vsi med sabo v naši celoti razlikujemo. Sigurno je moj način kombiniranja »teorije in prakse« meni unikaten. In v terapevtskem odnosu se po navadi precej hitro pokaže, če sta terapevtova in klientova »celota« kompatibilni, drugače povedano, če je med njima dobra energija. V času specialističnega študija geštalt terapije smo pri skupinskih supervizijah večkrat prišli do ugotovitve, da so nam ljudje, ki nas poiščejo tako in tako »pisani na kožo« (in mi njim).

Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?

Težko bi odgovorila na to vprašanje, bi bilo potrebno vprašati njih. Imela sem na primer klientko, ki mi je enkrat med terapevtsko uro dejala »ti si edina oseba, ki ji lahko res popolnoma vse zaupam, vsi drugi bi me obsojali za to kar počnem, pri tebi imam pa občutek, da sem lahko res popolnoma iskrena«. In bilo mi je fino. Klientovo zaupanje in terapevtovo neobsojanje sta namreč temelj dobrega psihoterapevtskega odnosa.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?

Všeč mi je ideja »psihohigiene«; kot lahko dnevno skrbimo za higieno našega telesa, bi bilo potrebno skrbeti tudi za higieno duše, že v preventivni obliki. Zavedam se, da je to precej »romantičen« pogled na psihoterapijo, v praksi na žalost še vedno obstaja precejšnja stigma glede obiska psihiatra/psihologa/psihoterapevta. Brez dvoma pa bi psihoterapijo svetovala vsakemu; fino bi bilo, da bi prišli do točke, da če lahko gremo k zobozdravniku ko nas zaboli zob, zakaj ne bi šli tudi k psihoterapevtu, ko nas zaboli duša?

Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?

Rada pišem, predvsem zato, da si olajšam dušo. In pa rada ustvarjam z glino, najrajši izdelujem vaze. Čeprav je tudi tukaj, tako kot pri geštalt psihoterapiji (skoraj da bolj) pomemben proces (npr. sproščanje ob ustvarjanju) in je končni izdelek včasih le stranski produkt procesa. Vaze imam rada, rože pa ne razumem tako dobro. Italijani posrečeno rečejo, da ima nekdo, ki se dobro razume z rastlinami »pollice verde« (zeleni palec), jaz pa pravim, da imam »pollice nero« (črni palec). Zato so moje vaze v prvi vrsti bolj za okras.

Ana, hvala za pogovor.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 11, marec 2023

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se