Takšna trema je običajna. Socialna anksioznost pa je nekaj več kot občasna zadrega ali sramežljivost. Gre za izrazit strah pred tem, da bi nas drugi opazovali, ocenjevali, zavrnili, kritizirali ali si o nas mislili kaj slabega.
Oseba s socialno anksioznostjo se ne boji nujno ljudi samih. Pogosto se boji tega, kako bo pred njimi izpadla.
Strah pred ocenjevanjem
V središču socialne anksioznosti je pogosto misel: Kaj si bodo drugi mislili?Ta misel se lahko pojavi v različnih oblikah:
- Drugi bodo opazili mojo živčnost.
- Zagotovo mi bo obraz zardel in vsi bodo to opazili.
- Lahko izrečem kaj neumnega.
- Kaj če mi zmanjka besed in pogovor zastane?
- Drugi me bodo imeli za čudno osebo.
- Če naredim napako, me bodo zavrnili.
Pri socialni anksioznosti človek pogosto precenjuje verjetnost, da ga drugi opazujejo in ocenjujejo negativno. Hkrati podcenjuje svojo sposobnost, da bi neprijetno situacijo prenesli.
Zato lahko tudi povsem vsakdanje situacije postanejo zelo naporne: telefonski klic, kosilo s sodelavci, predstavitev na sestanku, obisk družabnega dogodka, spoznavanje novih ljudi, pogovor z avtoriteto ali celo pisanje sporočila.
Telo postane dodatna skrb
Socialna anksioznost se močno pokaže tudi v telesu. Pojavijo se lahko rdečica, potenje, tresoč glas, suha usta, napetost, pospešeno bitje srca, zmedenost, občutek prazne glave ali težave pri govorjenju.Ti simptomi sami po sebi niso nevarni. A pri socialni anksioznosti pogosto postanejo dodatna skrb.
Bolj ko poskušamo skriti rdečico, tresenje ali napetost, bolj smo pozorni nanje. Bolj ko smo pozorni nanje, močnejši se lahko zdijo. Nato se začnemo bati, da jih bodo opazili tudi drugi.
Tako socialna anksioznost pogosto ni samo strah pred situacijo, ampak tudi strah pred lastnimi znaki tesnobe v tej situaciji.
Izogibanje in varnostna vedenja
Ko nas je v socialnih situacijah strah, je razumljivo, da si želimo zaščite. Zato se jih lahko začnemo izogibati. Ne gremo na dogodek, ne dvignemo telefona, ne povemo svojega mnenja, zavrnemo priložnost za nastop, ostanemo tiho ali se umaknemo iz pogovora.Včasih pa se situaciji ne izognemo popolnoma, ampak uporabimo varnostna vedenja. To so načini, s katerimi skušamo zmanjšati možnost, da bi nas drugi opazili ali ocenili.
Na primer:
- govorimo zelo malo,
- vnaprej si pripravimo vse stavke, ki bi jih povedali
- izogibamo se očesnemu stiku,
- da se roke manj vidijo, držimo kozarec, telefon ali torbico,
- sedimo ob robu prostora,
- ne izrazimo nestrinjanja,
- se pretirano opravičujemo,
- po dogodku dolgo analiziramo, kaj smo rekli.
Ta vedenja kratkoročno zmanjšajo tesnobo. Dolgoročno pa lahko ohranjajo prepričanje, da brez njih ne bi zmogli. Človek ne dobi izkušnje, da lahko ostane v pogovoru tudi z malo nelagodja, pove mnenje tudi z razbijajočim srcem ali naredi manjšo napako, ne da bi to pomenilo zavrnitev.
Premlevanje po dogodku
Pri socialni anksioznosti se težava pogosto ne konča, ko se dogodek zaključi. Takrat se lahko začne premlevanje oz. ruminiranje misli.Zakaj sem to rekel/rekla?
Gotovo sem izpadel/a neumno.
Videli so, da sem bil/a živčen/živčna.
Naslednjič bo še huje.
Oseba v mislih ponovno preigrava pogovor, išče napake, analizira odzive drugih in si predstavlja, kaj so si mislili. To lahko daje občutek, da poskuša razumeti situacijo, v resnici pa pogosto krepi sram, dvom vase in strah pred naslednjim družabnim stikom.
Pri socialni anksioznosti je zato pomembno opaziti ne samo, kaj se zgodi pred in med situacijo, ampak tudi po njej.
Socialna anksioznost ni značajska napaka
Ljudje s socialno anksioznostjo so pogosto zelo občutljivi na odzive drugih. Lahko so premišljeni, empatični, odgovorni in pozorni. Težava je, ker njihov notranji sistem socialne situacije doživlja kot preveč ogrožajoče.Zato ni dovolj, če nam nekdo reče: Ne sekiraj se, kaj si drugi mislijo. Če bi bilo tako preprosto, bi to ljudje že naredili.
Bolj koristno je razumeti, kako se strah pred ocenjevanjem sproža, katera prepričanja ga hranijo in katera vedenja ga dolgoročno ohranjajo.
Kaj pa lahko pomaga?
Prvi korak je prepoznavanje lastnega vzorca. Pomagate si lahko z vprašanji:
- Kaj me je v tej situaciji najbolj skrbelo?
- Kakšna je bila moja predstava o tem, kaj si bodo mislili drugi?
- Pri katerih telesnih znakih me je skrbelo, da jih bodo drugi opazili?
- Katera vedenja sem uporabil za zaščito?
- Ali so se moje misli po dogodku še dolgo vračale k temu, kar se je zgodilo?
Tako se lahko postopoma razvija nova izkušnja: da nelagodje ni katastrofa, da drugi pogosto opazijo manj, kot si predstavljamo, in da manjša napaka ne pomeni osebnega poraza.
Kdaj poiskati pomoč?
Strokovno pomoč je smiselno poiskati, kadar vas strah pred ocenjevanjem ovira pri odnosih, delu, študiju, nastopanju, druženju ali vsakodnevnih stikih. Prav tako je pomoč priporočljiva, kadar se zaradi socialne anksioznosti pogosto izogibate situacijam, ostajate tiho, ne uresničujete svojih ciljev ali po stikih dolgo premlevate svoje besede in vedenje.Psihoterapija pomaga razumeti, kako se socialna anksioznost sproža in vzdržuje. Človek se postopno uči razumeti svoje misli, telesne odzive in vedenja, ki ga sicer kratkoročno varujejo, dolgoročno pa omejujejo.
Cilj ni, da v družabnih situacijah nikoli več ne občutite nelagodja. Cilj je, da zaradi strahu pred mnenjem drugih ne nehate živeti, govoriti, sodelovati in biti vidni.
Strokovnjaki, ki vam lahko pomagajo pri socialni anksioznosti
Morda bi vas zanimalo tudi:
Telesni simptomi anksioznosti: razbijanje srca, pomanjkanje zraka, omotica
Kaj je anksioznost in kdaj postane težava?
Začarani krog tesnobe: kako misli, telo in vedenje hranijo anksioznost