Zakaj je samodiagnosticiranje privlačno?
Mladostništvo je čas iskanja sebe, občutka pripadnosti in hkratne želje po edinstvenosti. Družbena omrežja ponujajo instantne skupnosti, ki se oblikujejo okoli skupnih težav, diagnoz in bolj ali manj učinkovitih strategij razreševanja stisk. Spletni algoritmi, ki nam vedno znova ponujajo vsebine, povezane z našim iskanjem, ustvarjajo nekakšen mehurček: bolj kot mladostnik klika na vsebine v zvezi s težavami na področju duševnega zdravja, več takih posnetkov prejme. Tako se lahko ob delovanju algoritmov počasi krepi vtis, da njegove občutke in izkušnje pojasnjuje neka diagnoza.
Kaj so znaki, da se mlada oseba morda identificira z diagnozo?
- Svoje počutje razlaga skozi prizmo motnje,
- uporablja strokovne izraze, namesto da bi opisala, kako se počuti,
- težko sprejme, da bi njena stiska lahko imela tudi drugačne razlage,
- diagnozo doživlja kot nekaj, kar jo ločuje od vrstnikov in hkrati povezuje s tistimi, ki imajo podobne težave,
- ob misli, da diagnoze morda nima, doživlja tesnobo in zmedenost v zvezi z lastno identiteto.
Kakšna so tveganja samodiagnoze?
Težava nastane, ko mladi zamenjujejo običajne razvojne stiske za duševne motnje. Nihanje razpoloženja lahko razumejo kot bipolarno motnjo. Občasen perfekcionizem lahko dobi oznako »OKM«. Še posebej problematično je, ko začnejo tako označevati tudi druge: »On je narcisist,« »Ona ima gotovo PTSD.«Takšno etiketiranje pogosto kaže na to, da se mladi težko znajdejo v odnosih in poskušajo svojo stisko ublažiti s strokovnimi izrazi, s čimer pa se še bolj oddaljujejo od sebe in drugih.
Kako lahko pomaga psihoterapevtski proces?
Psihoterapevtski proces podpira gradnjo avtentične identitete, ki ne temelji le na lastnostih, s katerimi se morda identificiramo na družbenih omrežjih, temveč na lastnostih, ki izhajajo iz lastnih občutkov, izkušenj, vrednot in vrlin. Terapevt pomaga razumeti, kaj mladostniku diagnoza sploh pomeni in zakaj mu je pomembna. Mladostnik in mlad odrasel se s tem uči, da čustva in stiske niso vedno znak motnje, temveč del normalnega razvoja. Če obstaja sum na resnično motnjo, pa terapevt pomaga pri napotitvi k strokovnjaku, ki je usposobljen za izvedbo ustreznih diagnostičnih postopkov.Pri obravnavi samodiagnosticiranja v mladostništvu in prehodu v odraslost je pomembno imeti v mislih, da za izjavami o diagnozah ne stoji vedno samodiagnoza v klasičnem smislu. Pogosto gre za iskanje jezika, s katerim skušajo posamezniki izraziti svoja doživljanja in notranje stiske. Takšen način opisa njihovega doživljanja je smiselno vzeti resno, postavljati vprašanja, jih spodbujati k razmišljanju in po potrebi pomagati pri iskanju strokovne pomoči.
Maša Pupaher, mag. psihologije in spec. psihoterapije
Mora bi vas zanimalo tudi:
7 učinkovitih idej za manj časa na telefonu
E-Vodič za samostojno delo: Cilji in motivacija
Osebna rast