V procesu psihoterapevtske pomoči je nujno, da so klienti poleg zaupanja deležni tudi upanja v razrešitev težave, za katere dejansko obstaja možnost uresničitve, in da obenem klientu omogočimo vpogled v situacijo, za katero lahko presodi, katera njegova pričakovanja bodo v procesu pomoči lahko uresničena in katera morda ali pa sploh ne.
Vloga klienta: pričakovanja, pripravljenost za sodelovanje, socialna kompetentnost
Da bi rešitev oblikovali skupaj s klientom in v okviru, ki je zanj sprejemljiv, je potrebno najprej raziskati:- klientova pričakovanja, želje,
- psihične potrebe in
- zmožnosti in pripravljenost za sodelovanje.
Pogled na pričakovanja do sebe in drugega v procesu pomoči mora ostati v kontekstu realnega, izvedljivega, dosegljivega, raziskave pa so pokazale moč vpliva klientovih pričakovanj na izid pomoči (Lambert, Čačinovič Vogrinčič). Prav tako je klientov občutek varnosti pomembno povezan s samim z izidom svetovalnega procesa.
Ovira: sindrom čarobne palice
Ovire, ki jih je moč prepoznati v procesu pomoči in sodijo med dejavnike klienta, so prepričanja v vsevednost in vsezmožnost svetovalca/psihoterapevta, sindrom Čarobne palice, ali pa pričakovanja, da bo psihoterapevt "rešitve zanje poiskal kar sam". (Šugman Bohinc).Ovira: pozicija orehove lupinice
Klienti lahko zavzamejo tudi pozicijo »orehove lupinice«, ko za svoje probleme krivijo druge – osebe, okolje, situacije, t.i. zunanje dejavnike, za katere menijo, da nanje nimajo vpliva. Vendar pa, »dokler posameznik vztraja v vlogi žrtve in krivi druge za svojo nesrečnost in nezadovoljstvo, se kakovost njegovega življenja ne more izboljšati, s tem pa tudi ne njegovo počutje« (Podgornik). Iz pozicije »orehove lupinice« lahko poskušajo pridobiti tudi potrditev s strani psihoterapevta in v okviru sklenjenega zavezništva potrditev, da so za njegovo nesrečnost krivi drugi in da jim v tem pogledu ni potrebno spreminjati lastnih zaznav in vedenj.Ovira: "drugi in okolje so krivi za moje težave"
Klientovo pasivnost in pripisovanje odgovornosti dejavnikom zunaj sebe, prepoznamo kot pogosti oviri v delovnem odnosu. Z namenom osvetlitve namena in načina pomoči in premika v smeri rešitve, zato predstavimo način dela, lastne kompetence, zmožnosti, s poudarkom na tem, »da akterji procesa sodelujejo pri uresničevanju rešitev in si delijo odgovornost na poti k cilju« (Šugman Bohinc).Socialno kompetenten klient
Del klientove pripravljenosti na spremembe in obenem prevzemanje odgovornosti za nove izbire predstavlja njegova socialna kompetentnost, »sposobnosti učinkovitega obvladovanja socialnega okolja, ki se odražajo v primernem čustvenem izražanju in vedenju, v prepoznavanju pričakovanj, želja in interesov drugih ter njihovemu usklajevanju z lastnimi željami, potrebami in interesi« (Oppenheimer, Durkin, Fabes in dr., Putallaz in Sheppard). Socialno kompetenten klient se uspešno odziva na spremembe, se prilagaja spreminjanju okoliščin in je pri reševanju svojega problema skrben. Razvija empatijo, smisel za humor, komunikacijske in druge veščine, ki znotraj delovnega odnosa predstavljajo priložnosti za spremembo zaznave, pogleda na sebe, druge in situacije, izbiro novih vedenj in izboljšanje obstoječih ali pa ustvarjanje novih zadovoljujočih odnosov.Notranja motivacija je ključna
Da lahko klient doseže spremembe, je nujno, da je zanje notranje motiviran, kar je povezano tudi z zaupanjem v smotrnost njegovih in psihoterapevtskih prizadevanj za spremembe. Pri interakciji s klientom krepimo tako njegov občutek lastne vrednosti in zaupanja v lastne kompetence, kot tudi zaupanje v klienta in njegovo kompetentnost. V okviru zaupnega odnosa lahko pomagamo klientu raziskati in ozavestiti njegove problemske vzorce, pri čemer smo pozorni tudi na klientove potencialne vzorce rešitve. Ob tem vodimo proces soustvarjanja, tako da se s klientom vedno znova dogovorimo o naslednjih možnih korakih proti želeni spremembi. Klienta spodbujamo k raziskovanju želenega v prihodnosti, da lahko z njim oblikujemo ustrezne cilje in se dogovorimo o načinu, kako jih bo dosegel. To v njem vzbudi občutek upanja v izboljšanje situacije in zaupanja v svoje zmožnosti za uresničenje želene spremembe (Šugman Bohinc).Vloga jezika
Psihoterapevt in klient skupaj soustvarita kontekst za spreminjanje dosedanjih prepričanj, neučinkovitih ali morda celo škodljivih ravnanj, kontekst za boljše izbire, ki morajo biti za klienta sprejemljive, ker naj bodo v vsakem pogledu njegove in ne psihoterapevtske. Ob vnašanju novih izbir v življenje, nudimo klientu potrebno podporo, pomoč pri morebitnem soočanju z negotovostjo, morda strahom pred izidi novih izbir, pred novim situacijami, pa čeprav lepimi in prijetnimi.V kontekstu uspešnega vodenja pogovora je potrebno ozavestiti tudi pomen ustrezne rabe jezika. Odgovorni smo za skrbno in preudarno izbiro besed, s katerimimi nagovarjamo klienta in mu dajemo pomemben občutek vključenosti, sprejetosti in veljave, da je kompetenten udeleženec razgovora.
Uporaba vključujočega jezika nam omogoča, da v procesu pomoči spoštljivo in odgovorno vstopimo v svet klienta, se mu približamo v kontekstu razumevanja in razreševanja težave in ga obravnavamo kot kompetentnega udeleženca v pogovoru.
Nevenka Podgornik, psihoterapevtka, dr. socioloških znanosti, supervizorka
Preberite še:
Značilnosti odnosa med psihoterapevtom in klientom
Kako psihoterapija vpliva na možgane, da se počutijo in pričakujejo boljše?
Znani in slavni o psihoterapiji