Gradi na teoretskih temeljih analitične psihologije in obravnava terapevtske potenciale skupine kot celote in njenih posameznih članov. Kot začetnik skupinske analize je priznan Sigmund Heinrich Foulkes.
Simptome, ki se kažejo kot motnje v odnosih, obravnava v kontekstu zgodnjih motenj v odnosih in konfliktov zaradi osnovnih človeških potreb. Ključnega pomena je učenje o komunikaciji. Pri tem pa cilj ni le odprava simptomov, ampak celostna sprememba, dosežena skozi razreševanje konfliktov, osebnostno rast in razvoj ter učinkovitejše razumevanje sebe in drugih. V različnih obdobjih skupinskega procesa delujejo različni terapevtski dejavniki.
Potek skupinske terapije
Skupinska terapija se začenja z uvodnimi razgovori s klienti. Pri izbiri članov skupine upoštevamo korist, ki jo bo imel novi član od skupine, kako bo novi član skupine sodeloval z ostalimi člani in ali so njegovi osebni cilji združljivi s cilji skupine. Pri izbiri članov ima terapevt pred očmi sliko celotne skupine, pri čemer upošteva načelo kohezije in raznovrstnosti. Načeloma so za skupinsko analitično psihoterapijo primerni kandidati z vsemi oblikami nevrotične motnje.Z vključitvijo v skupino član prekine izolacijo. V razumevajočem okolju lahko spregovori o svojih težavah in tudi sam poskuša razumeti druge. Odkriva, da imajo tudi drugi ljudje podobne ali celo hujše težave, ki jih lažje vidi, kot svoje lastne. Svoje potlačene vsebine prepozna, ko so pokazane pred drugimi. Pogovor, interpretacija in analiza potlačenih vsebin učinkujejo istočasno pri več članih, tudi pri tistih, ki samo poslušajo. Občutke tesnobe in krivde olajša njihova projekcija na ostale člane. Skupina spodbuja identifikacijo in razlikovanje med člani. Vsaka skupina ima izrazito samosvoj potek, ki je odvisen tako od terapevta kot seveda od vsakega člana skupine in od skupine kot celote. Nekatere vsebine in odnosi pa se odvijejo z določeno konsistenco, to razumemo imenujemo »obdobja« v razvoju skupine.
Zaključevanje obravnave je ključni sestavni del terapevtskega procesa. Člani nanj reagirajo različno, najpogosteje s strahom in žalostjo, zato je končevanje postopno in vnaprej najavljeno, da imajo klienti čas predelati žalovanje. Delo lahko konča celotna skupina, posamezen član skupine ali pa terapevt. Uspešnost skupinske terapije se kaže pri večini članov.
Tipi skupine v terapiji
Skupina šestih do osmih ljudi skupaj s terapevtom sedi na enakih sedežih razporejenih v krog. Skupina je lahko zaprtega tipa (vsi člani začnejo in končajo terapevtsko obravnavo hkrati, časovno je omejena in datum konca je že vnaprej določen) ali odprtega tipa (lahko traja zelo dolgo, člani zapuščajo skupino glede na razloge, zaradi katerih so se vključili, prosta mesta zapolnjujejo novi člani). Največkrat se uporablja kombinacija – polodprta skupina (trajanje je določeno, a vključitev je še vedno mogoča). Člani se srečujejo redno, pogostnost skupinskih srečanj pa je različna, od enkrat do petkrat tedensko. Srečanja trajajo navadno devetdeset minut. Kontakt med člani je omejen na srečanja skupine. Bistvena aktivnost v skupini je komunikacija.Vloga terapevta
Terapevt je hkrati vodja skupine, opazovalec, član skupine, interpretator, registrator in transferna figura. V skupini je permisiven, nedirektiven in nedidaktičen, preudarno aktiven. Predvsem posluša, dopušča in sprejema, je diskreten v intervencijah in vedno sledi skupini. Omogoči vzdušje, ki spodbuja člane k razkrivanju, vendar na neogrožajoč način; individualni izkušnji daje skupinski pomen in odkriva zlasti tiste vidike skupinskega dogajanja, ki so pomembni za skupino kot celoto.Skupinska terapija je za nekatere ljudi pogosto lažja, dostopnejša in/ali primernejša od individualne, saj je cenejša in pa hkrati povzroča manj strahu in pritiska, saj se posamezniki v skupini počutijo manj izpostavljeno.
Besedilo je po prispevku z naslovom Oris skupinske analize (avtorica Vlasta Meden Klavora, ISAL) povzela študentka psihologije Brina Majhenič.