Odgovor na to vprašanje predstavlja bistvo naše identitete.
V nadaljevanju si poglejmo razliko med jasno in difuzno identiteto ter zakaj je notranja koherenca ključna za čustveno stabilnost in zdrave odnose.
BISTVO JASNE IDENTITETE
Jasna identiteta pomeni, da v sebi čutimo neko jedro, občutek, da smo celoviti, usklajeni in v stiku s sabo. Vključuje zavedanje lastnih vrednot, sposobnost razlikovanja med svojimi in tujimi čustvi ter notranjo fleksibilnost. Tak človek se zna orientirati v svetu, zna postavljati meje, sprejemati kritiko in tudi bližino, ne da bi pri tem izgubil stik s sabo.V odnosih jasna identiteta predstavlja sposobnost za stabilno povezanost, brez potrebe po idealizaciji ali nenehnem preverjanju, ali smo še »v redu«. Konflikti ne pomenijo grožnje, temveč priložnost za rast in globlje razumevanje.
DIFUZNA IDENTITETA, NOTRANJA RAZDROBLJENOST
Ko identiteta ni jasno oblikovana, je posameznik pogosto ujet v kaotičen notranji svet. Občutek sebe je fragmentiran, pogosti so občutki praznine, odnosi pa se vrtijo med intenzivno navezanostjo in strahom pred zapuščenostjo. Čustveni odzivi so pogosto močni, impulzivni in težko obvladljivi.Otto Kernberg je takšno stanje poimenoval difuzna identiteta, ki pogosto spremlja mejno osebnostno strukturo. To ni le teoretični konstrukt, temveč resnična izkušnja mnogih ljudi, ki se v sebi počutijo razdrobljene in nestabilne.
POT K VEČJI CELOVITOSTI
Pomembno je vedeti, da identiteta ni nekaj, kar bi nam bilo dano enkrat za vselej. Je nekaj, kar se lahko razvija, poglablja in sestavlja, zlasti v varnem, sočutnem in strokovno podprtem okolju.Če se v sebi pogosto počutimo izgubljene, razcepljene ali nestabilne, če težko vzpostavljamo ali ohranjamo odnose, ali če naš notranji svet deluje kot čustveni vrtiljak, potem je to lahko znak, da je naš občutek identitete ranjen ali nedokončan.
V takem primeru je psihoterapija izjemno dragocena. Ne kot »popravljanje« človeka, temveč kot proces odkrivanja in povezovanja, postopnega oblikovanja koherentnega, avtentičnega selfa. Terapevtski odnos ponuja varen prostor, kjer se lahko začnemo znova »sestavljati«.
Ne zato, da bi postali nekdo drug, temveč zato, da bi lahko v polnosti postali to, kar smo.
Zlatko Bojanović, specializant psihoterapije
Mora bi vas zanimalo tudi:
Si normalen(na)? Razmislek o tem, kdo postavlja meje normalnosti
Osebnostne motnje
Strah pred napakami